Od zadnjega obroka so minile tri ure, do naslednjega sta še dve. Slišim, kako vsi družinski člani zapustijo stanovanje in za sabo zaklenejo vrata. Prav ta zvok zaklepanja vrat je zame navadno iztočnica, da se poženem v kuhinjo in se prepustim brezglavemu prenajedanju.
Danes se je zgodilo drugače, kajti zavedam se, da je to kar nameravam storiti samo to, kar v resnici je – navada. Kljub temu odtavam iz sobe v kuhinjo in stojim pred odprto omaro s hrano, nato jo zaprem in grem nazaj v sobo. Usedem se za mizo in samo sedim ter opazujem, kaj se dogaja v moji glavi. Pojavljajo se različni glasovi, ki me na vse mogoče načine prepričujejo, naj grem nazaj v kuhinjo in iz omare vzamem samo en piškot, naj naredim samo prvi grižljaj. Nekateri argumenti so presenetljivo zviti in se zdijo celo smiselni, vendar nanje vseeno ne reagiram. Vem, da te glasovi nimajo moči, da bi sami od sebe premaknili mojo roko s katero bi segla po hrani. Nimajo moči, če jim ne nasedem in posledično zavestno reagiram nanje. Nimajo moči, če jim le te sama ne dam.
Ko s tem zavedanjem nekaj časa sedim in se ne upiram glasovom – samo poslušam jih, a ne reagiram, le ti počasi potihnejo, z njimi pa izgine tudi potreba po izvršitvi moje navade – prenajedanju.
Med dražljajem in reakcijo obstaja vmesni prostor. V tem prostoru se nahaja naša moč za izbiro odziva. V našem odzivu pa se nahajata naša rast in svoboda.
– Viktor Frankl
