Mislim, da se nisem rodila kot kompulzivna jedka. Spomnim se dela otroštva, ko se vse še ni vrtelo okoli hrane. Ampak to obdobje je bilo res kratko. Moji prvi spomini na mojo obsedenost s hrano segajo v vrtec. Spomnim se kako pomembno je bilo kaj bomo jedli, kje bomo jedli, kdaj se bo jedlo. Ko smo šli s starši jest v restavracijo, je bil moj cilj naročiti in pojesti največjo porcijo. In cel čas, ko sem jo mlatila, sem razmišljala o tem ali mi bodo starši dovolili naročiti še posladek ali ne. Že od nekdaj sem bila količinski jedec. Morala sem pojesti vse, do konca, do zadnjega grižljaja, do polnega, čez rob. Ko smo bili na praznovanjih, je bila moja glavna preokupacija kako se pretihotapiti do čim večjih količin hrane. Verjela sem, da je to zadnja priložnost, da takšne hrane več nikoli v življenju ne bom mogla dobiti. In medtem ko so drugi praznovali, sem jaz kovala načrte, gledala hrano, razmišljala kako priti do čim večjih količin brez da bi me opazili. Ne spomnim se slavljenca, spomnim se hrane.

Če smo šli kam na obisk, sem se morala (diskretno) prepričati, da bo tam hrana. Če ne, sem se morala prenajesti že doma. Ko sem prihajala domov iz šole, sem šla najprej v hrano.

Bila sem tisti otrok, ki je pojedel preostanek Planice (četudi sem vedela, da je ne smem in da bodo starši opazili). In ker me je bilo razkritja tako strah, sem še pravočasno odhitela v trgovino, kupila novo banjico Planice in jo pojedla do istega roba, kot sem našla taprvo.

Jedla sem, ko sem bila sama, ko sem bila v družbi, ko sem bila žalostna, jezna, vesela, za praznovanje in žalovanje.

V srednji šoli se je situacija s hrano zakomplicirala. Kar naenkrat je bilo potrebno biti lepa, suhcena, privlačna in poželjiva. Jaz pa sem se skrivala pod kupom prevelikih črnih oblačil, ker sem imela tako skrivljeno podobo o svojem telesu, da sem mislila, da imam na desetine odvečnih kilogramov in izgledam kot prašič v staji. Ko danes gledam svoje slike, ne morem verjeti svojim očem. Povprečna punca, s povprečno težo. Popolnoma nič mi ni manjkalo, ničesar ni bilo preveč. Vendar jaz tega takrat nisem bila zmožna videti. Vse, s čemer sem bila takrat preokupirana, je bilo kako shujšati, kako izgledati kot tista dekleta, ki so bila priljubljena. In v obupu, ko mi to enostavno ni uspevalo, sem se potolažila s hrano. Največji oddih sem še vedno čutila, ko sem se tako nažrla, da sem komaj dihala. Takrat še nisem vedela, da pri tem nimam nobene izbire. Mislila sem da sem šibka, ker ne morem biti popolna in pridna in telovaditi in jesti zdravo hrano in se pridno učiti in pač biti nek TV zgled srečne nasmejane šolarke. Za vse to sem se krivila in obsojala, se mučila in priganjala. Vendar nič ni koristilo. Srednjo šolo sem zaključila s čisto normalno težo in zdravim telesom, vendar s popolnoma popačeno predstavo o sebi in izničeno samopodobo. Na faks nisem odšla po nove dogodivščine in zmage. V Ljubljano sem pobegnila, kot bi zbežala iz najhujše nočne more, iz 4-letne fronte, na kateri sem bila prisiljena stati v prvi liniji.

Preokupacija s hrano, s kilogrami, s hujšanjem, z izgledom, s primerjanjem z drugimi, je bila neprijetna reč, ki se nikakor ni hotela urediti, ne glede na to koliko sem se glede tega matrala. Ko nisem mislila na hrano, sem preostalih 5 % svojega časa in energije namenila življenju. Iz odličnjakinje sem komaj izdelala gimnazijo. Iz srečnega otroka je zrastla prestrašena, zmedena, nesamozavestna in poražena punca, ki v življenju ni čutila, da je komu mar zanjo. Počutila sem se kot da nimam varnega pristana, nimam doma, nikogar ki bi me imel rad. Moja družina je bila že od nekdaj zgled neurejenosti, zato sem vse to ‘upravičeno’ čutila le še bolj. Prepuščena sama sebi in svoji bedi. Tako bivanjski kot tudi čustveni in duhovni. Bila sem nekakšna poraženka življenja, brez vsega, brez dostojnih oblačil, brez denarja, brez izpita za avto, brez izobrazbe, brez veselja do življenja… Brez vsega. Sama in prestrašena. In nekako sem verjela, da bo pobeg v Ljubljano tudi pobeg iz tega. Vendar kamorkoli greš, tam si.

Moje življenje do 19. leta moje starosti se mi je zdelo tako hudo, da sem bila prepričana, da huje ne more biti več. Težko bi se bolj motila. Leta, ki so sledila, so se izkazala za konstantno premagovanje globine dna, v katerega sem kdaj koli verjela, da se da zabresti. Propadel študij, finančne težave, dolgovi, brezposelnost, depresija, beda,… V roku treh let sem iz 60 kg (normalna teža) prilezla na 90 kg. Komaj sem se še premikala po tem svetu. Do restavracij s hitro hrano sem še prisopihala, dlje pa že težje. Moje življenje je postalo ena velika norost. Bila sem popolnoma odvisna od partnerja. Bolj ko sem bila debela, manj sem bila zmožna. Vsaj tako sem verjela.

Začela sem fantazirati: »Ko bom suha, potem bo…« Kaj bo? Vse. Potem bom pa srečna. Potem bom pa imela službo. Potem bom pa imela denar. Potem bo pa vse v redu.

10 let sem se valjala po tem hribu navzdol. Se redila, norela, izgubljala bitko s prisebnostjo, obupovala in se utapljala v krivdi, sovraštvu, zamerah, pogrevanju preteklosti in bedi. Takšna obdobja sem presekala le s tem, da sem zbrala vso svojo moč in voljo in se odločila za preobrat. Popolni preobrat.

Od danes naprej bom pa imela popolne dni, popolno jedla, telovadila, se pravočasno vstala iz postelje. Vse bom naredila tako kot vem, da bi moralo biti. Vse to bom zmogla. Nova frizura, nova jaz. Hujšanje, nova dieta, nova pravila, telovadba…

In je delovalo. 2 meseca. 4 mesece. 6 mesecev. 2 tedna. Toliko teh novih začetkov, da jih sploh ne znam našteti. Enkrat je bila ločevalna dieta, enkrat je bila kakšna druga, enkrat je bil 6-tedenski post, enkrat je bilo gurujsko reprogramiranje in sprejemanje tega, da sem lepa četudi sem debela in bolna v srcu, glavi in na duhu. Vse sem poskusila. Pomoč prijateljev, trenerjev, ta in ona zunanja prisila, skupno hujšanje s fantom… In vse kilograme sem pridelala nazaj. Vse in še več. Ko takole pomislim, sem v 10 letih sigurno shujšala več kot 100 kilogramov. Vendar zredila sem se jih še vedno več.

Stvari, ki sem jih počela, da bi prišla do hrane v odraslih letih se niso veliko razlikovale od tistih, ki sem jih počela kot otrok. Edina razlika je bila, da sem sedaj lahko bolj »svobodno« jedla. Nihče me ni več preverjal in enostavno sem si lahko šla v trgovino kupit karkoli sem si zaželela. Vendar v resnici tukaj ni bilo nobene svobode. Kradla sem hrano, se izgovarjala, kupovala v različnih trgovinah, da sem prikrivala količine, ki sem jih kupovala…

Čeprav še v gimnaziji nisem čutila, da je moje prenajedanje obvezno in da pri tem nimam izbire, sem se tega v poznih dvajsetih začela zelo dobro zavedati. Ne glede na svoje zaobljube, na svojo voljo, proti vsej logiki, ne glede na zdravstvene dokaze… se jaz nisem mogla ustaviti. Jaz sem požrla celotne količine hrane, ki so bile na voljo. Ko sem šla v trgovino, sem kupila tole čokoladico pa ono pa te piškote pa te rogljičke pa še to in še to… Kaj pa če bomo imeli obisk? Kaj pa vem, kaj se mi bo zaluštalo? Nekaj pa moram imeti doma, če bom čez vikend gledala film, a ne? Vse sem pojedla. Ni dočakalo vikenda. Ni dočakalo gostov. Ne glede na svoje trdne resolucije, si nisem mogla pomagati. Jedla sem do slabega. Jedla sem hrano, ki je niti nisem marala. Ampak ko me je zgrabilo, da MORAM jesti, sem pojedla tudi to. Vso. Zgodbic o tem kako sem jedla, kako sem to skrivala kako preokupirana sem bila s hrano, s telesom in s svojo podobo je nešteto. Večina njih je ogabnih. Stvari, ki sem jih s hrano počela, so gnusne. Še bolj stvari, ki sem jih počela, da sem se dokopala do hrane.

Nekega večera sem se tako prenažrla s hrano, ki se je na normalne dni niti dotaknila ne bi, da sem se popolnoma obupana predala. Spomnim se, da sem se jokala ob hrani in prosila boga, kogarkoli, da neham jesti. Ampak nisem mogla. Roka je enostavno sama od sebe hodila od krožnika do ust, nepretrgoma. Do zadnjega grižljaja. Ko sem pojedla vse do konca, sem mislila da bom umrla. Pojedla sem takšne količine hrane, ki je odrasel moški pri dobrem apetitu ne bi zmogel spraviti vase. Jaz pa sem pojedla vse. Takrat se par ur sploh nisem mogla premakniti iz kavča. Ležala sem in se jokala. Počutila sem se zlorabljeno. Kot bi me nekdo posilil. Nisem mogla reči ne, popolnoma sem bila nemočna. V sebe sem stiščala nekaj, česar nisem hotela. In sedaj sem ležala tam; verjela, da bom od bolečin umrla. Takrat sem si prvič priznala, da to nisem bila jaz, kar mi je tiščalo to hrano v moja usta. Da tega nisem izbrala jaz. Obup nad tem, da sem marioneta, prepuščena na milost in nemilost nevidnih sil, me je spravil na kolena. Vedela sem, da sem nemočna. In da rabim pomoč. Res pomoč. V tistem trenutku niso bili več pomembni kilogrami in hujšanje in kako bom čez en mesec izgledala na poroki v obleki kot nadevana šunka. V tistem trenutku sem se zavedla svoje nemoči. Bila sem na kolenih. Bila sem na dnu. V knjigi AA Bill v svoji zgodbi piše: »How dark it is before the dawn!« (Kako temno je pred zoro!) Res je. V teh desetih letih sem bila že večkrat na dnu. Obdobja prenažiranja, bede, depresije, bipolarne motnje, so eskalirala in me periodično spravljala na kolena. In vsakič sem verjela, da huje ne bi more biti. Da je to najhujši občutek v življenju in da bo to sigurno sedaj moja odskočna deska v boljše življenje. Pa nikoli ni bila. Moje dno je bilo res nizko. Jaz se dolgo nisem želela zbuditi iz iluzije, ki sem si jo pričarala. In glavnina te iluzije je bila preprosta: »Bom sama. Bom zmogla. Jaz bom vse to zrihtala.« No, ne bom. V tistem večeru mi je bilo jasno, da sem poizkusila vse. Da več nimam. Nobenih novih idej, nobenih svežih inspiracij, nobene dodatne energije. Predala sem se.

V OA imamo slogan: »You come for the vanity, you stay for the sanity.« (Prišli smo zaradi napuha, ostali pa smo zaradi duševnega zdravja.) Slogan označuje tiste izmed nas, ki so prišli v OA shujšati, ostali pa so zaradi tega, ker so videli, da nam OA da nazaj našo dostojanstvo, spokojnost, mir in srečo. Jaz v OA nisem prišla zaradi ‘vanity’, definitivno po ‘sanity’. Vedela sem, da me hrana uničuje in da je hrana neizprosen gospodar, ki me ima moč ubiti. V OA sem prišla po vseh štirih, po tem ko sem si priznala, da sem v življenju popolnoma zavozila. Da je vse ena velika predstava za občinstvo: da sem ok, da je vse v redu, da imam vse pod kontrolo. Ko pa je bila realnost popolnoma drugačna. Bila sem brezposelna, brez denarja, z dolgovi, debela, brez zdravja in brez kakršnegakoli upanja, da se bo to kakorkoli spremenilo. Ko sem bila na dnu, mi kilogrami niso bili več pomembni. Teža življenja je bila tako huda, da so kilogrami pred njo zbledeli.

In sem prišla v OA. Ko sem prestopila prag, sem vedela, da sem doma. Da spadam sem. Zame ni bilo dvomov. Nisem še sicer vedela kako se lotiti programa in kako sploh začeti, kje začeti, kam se obrniti. Vendar pa me je do takrat življenje že tako izčrpalo, da nisem imela energije za kaj dosti. Ni bilo energije za neskončne sezname popolnih aktivnosti, izračunov, kalorij, vadb itn., ki sem jih včasih izdelovala. Energije sem imela le za vsak dan posebej. Le malo. Da sem naredila čisto malo. Prebrala le dva odstavka literature. Šla le na eno srečanje na teden. Čisto malo. Malo, po malo. Nič več popolnosti, samo tisto, kar zmorem. Samo ‘dovolj dobro’. In to je bilo dovolj.

Po dveh letih v programu, je moj ‘dovolj dobro’ seznam precej daljši, zajetnejši in konkreten. Če sem včasih zmogla prebrati le dva odstavka na dan, potem je današnji dan napram tistemu prava fantazija. Imam tri mentoriranke, ki jim pomagam hoditi čez korake. Imam mentorico na drugem koncu sveta, ki mi pomaga razumeti program in me vodi skozi moje okrevanje. Moj jutranji ritual, ki je sestavljen iz služenja, prenašanja sporočila, branja literature in meditacije traja skoraj dve uri. In to je le za dobro jutro. Po tem se dan šele začne. Kar danes zmorem, je neprimerljivo s tistim, kar sem zmogla včasih. V programu sem se naučila izgovoriti besedo »Ne,« ki je ena izmed najpomembnejših besed, ki sem se jih naučila. Naučila sem se skrbeti zase, si dati to, kar potrebujem. Naučila sem se poimenovati čustva, ki so imela včasih samo eno ime – lačna. Danes imajo druga – obupana, utrujena, razočarana, v žalovanju, prestrašena,… V dveh letih sem že skoraj odpihnila manjke preteklih petnajstih let. Po letu in pol predaje programu, delanju korakov in abstinence, sem izgubila 30 kilogramov. Imam kondicijo, ki prekaša povprečje moje generacije pa nikoli nisem bila pretirana športnica. Kljub temu, da poznam zdrse in recidiv, sem uspela obdržati zdravo težo in še vedno napredujem. Okrevam. Počasi, korak za korakom. Samo toliko kolikor zmorem. Samo dovolj dobro. In nič več. In to je dovolj.