Zase nisem imela nikoli občutka in še sedaj ga nimam, da bi me perfektnost omejevala. Videla sem jo le pri drugih in se tolažila, še sreča, da me perfektnost nima v krempljih. Pa sem jo prepoznala tudi pri sebi. Nikoli ni pravi trenutek, da bi sedla za računalnik in napisala svojo zgodbo. Nisem še dovolj okrevala, da bi lahko napisala res kaj koristnega. Sploh pa se je ta moja težnja po popolnosti pokazala, ko sem začela razmišljati o mentorstvu, da bi jaz postala mentorica. Seveda se je takoj oglasil moj ego: »Ampak ne še sedaj! Nisem naredila še dovolj korakov, ne poznam še dovolj natančno programa, nisem še naštudirala Velike knjige, preveč se še izgubljam, nisem še dovolj predana Višji Sili, ne živim še dovolj dobro programa …«
Neskončno strahov sem si ustvarila, da vztrajam v stanju in da ne naredim bistvenega koraka naprej in si rečem: »Sem dovolj dobra in v dobrem letu dni sem naredila veliko in kar sem dobila v programu lahko dam naprej.«
Do vstopa v srednjo šolo je bila hrana zame samo sredstvo za potešitev lakote. Pri sladkarijah pa se je že kazala moja bolezen. Kadar sem dobila večjo količino sladkarij, si jih nisem zmogla prihraniti še za naslednje dni, čeprav sem si to želela. Največkrat sem vse pojedla še isti dan ali veliko več kot sem si sprva odmerila za ta dan.
Moje resne čustvene težave so se začele v srednji šoli. Iz vaške šole sem prišla v veliko mesto v najzahtevnejšo šolo (samo najboljše je bilo dovolj dobro). Težko sem se znašla, bila sem prestrašena, izgubljena, nisem se znala izražati, ubesediti svojih misli in tako sem se vsak dan počutila bolj neumno, nezmožno in grdo. Začela sem se sovražiti, ker so drugi z lahkoto pripovedovali o sebi, navezovali prijateljstva, se veselili, bili uspešni, priljubljeni – jaz pa sem se doživljala, kot da mi je bilo to vse odvzeto, kot da sem prikrajšana za to, kar imajo moji sošolci. Izolirala sem se in se začela tolažiti s hrano in konec srednje šole sem imela dvajset kil več kot na začetku.
Začela sem iskati rešitve v različnih dietah, v telovadbi, pri psihologih in psihiatrih ter terapevtih. Do vstopa v OA program sem si z različnimi pomočmi ozavestila večino zamer, ki sem jih imela do bližnjih. Zamere do staršev sem celo gojila in jih znova in znova oživljala. Na razne načine in z različnimi pomočmi sem si razkrivala svoje čustveno stanje in ga skušala razumeti.
Karkoli sem naredila, pa naj sem se še tako trudila, me ni potolažilo tako, da se ne bi rabila tolažiti še s hrano.
Seveda sem imela v tem dolgem obdobju obdobja, ko sem imela hrano pod kontrolo in je bila moja teža idealna, a sem se spet kaj kmalu znašal v stanju, ko sem se moral tolažiti s hrano, morala sem se zadeti, da sem lažje prenesla vse očitke, ki sem si jih izrekala ves čas; da sem lažje prenesla kaotične odnose, ki sem si jih ustvarjala z malikovanjem zamer in samopomilovanjem.
Dobro leto dni nazaj sem pristala na dnu. Nič v življenju me ni veselilo, vse sem doživljala kot obvezo, kot nekaj, kar moram narediti. S hčerko sem se igrala, ker se pač mame igrajo s svojimi otroci in ne ker bi uživala, ker bi se hčere veselila. Vse moje početje je bilo zreducirano na skupni imenovalec – moraš.
V tem obdobju sem iskala razne rešitve. Šla sem na ples – da bi shujšala, na telovadbo – da bi shujšala, na terapijo – da bi rešila odnos z mamo, s sestro. Moje prisile pa so se stopnjevale. Na poti iz službe sem morala zaviti v trgovino in si kupiti sladkarijo, ki sem jo na skrivaj pojedla. Kmalu ni zadostovala več ena … Doma pa sem hčerki odmerjala, koliko sladkarij lahko poje, sama pa sem na skrivaj jedla tudi doma. Sama sebe sem se v tem početju doživljaja kot noro, želela sem se ustaviti, pa se nisem zmogla. Lahko sem si govorila, kako bom lepa, privlačna, če se ne bom več zadevala s sladkarijami in hrano; lahko sem si govorila, da bom s svojim norim početjem uničila hčer, pa se kljub teži moralne odgovornosti nisem mogla ustaviti. Še naprej sem se na skrivaj zadevala s hrano, se krivila ter obtoževala in jezo valila na hčerko in moža. Nisem zmogla več živeti, nisem bila več kos življenju in nalogam – vse mi je bilo breme. V sebi nisem čutila več življenja, bila sem izpita.
V tem brezupnem položaju pa sem vse pogosteje mislila na prijateljico in na njeno okrevanje, ki je že slabo leto dni hodila na OA. Šele sedaj, ko sem bila na tleh in ko se sama nikakor nisem premaknila iz pekla, sem si bila pripravljena priznati, da imam tako hude težave s hrano, da jim sama nisem več kos. Prej sem si govorila, da nisem tako debela, da sem še v mejah normale in da ne sodim na OA. Spoznala sem, da teža ni vedno pokazatelj dejanskega odnosa do hrane. Šele ko so me prisile spravile na rob živčnega zloma, sem si bila pripravljena priznati svojo nemoč.
Morala sem nadzorovati vrsto hrane, ki jo je pojedla hči. Nisem smela prebrati jedilnika v vrtcu, ker se mi je kar mešalo, ko sem razmišljala, kako slabo hrano kuhajo otrokom, koliko sladkorja je spet pojedla. Doma sem jo prisiljevala, pogojevala, da je najprej pojedla sadje, preden je dobila kaj drugega. Če ji je kdo drug ponudil kakšno sladkarijo, se mi je kar mešalo, potem sem ji hotela to nekako izpuliti iz rok, pa seveda ni pustila in je hitro pogoltnila kar je dobila.
Najbolj me je pa dotolklo dejstvo, da ne zmorem kontrolirati svojega hranjenja. Kar naprej sem moral imeti nekaj v ustih, niti najmanjšega pritiska nisem zdržala, ne da bi se potolažila s hrano. Občutki krivde so bili vse močnejši, kako sem labilna, kako se ne zmorem držati normalnega načina prehranjevanja, kako sem šibka, da me vse tako prizadene, kako sem brezvoljna in brez energije. Tako globoko sem bila prepredena z občutki krivde in s kompulzivnim prehranjevanjem, da sem vsak dan obležala kot mrtva na kavču…
Do sem je zgodba iz mene kar zletela, potem pa se mi je ustavila in sem čakala in čakala na novo inspiracijo, ker sem bila prepričana, da mora biti zgodba zaključena, da je lahko del naše internetne strani. Minilo je kar nekaj časa, da sem sprejela, da zgodba ne rabi biti popolna, da sploh ne sme biti takšna, kot si jo je zamislil moj ego: v enem delu, kjer bom zajela svojo celotno pot do danes, da mora biti napisana doživeto, razumljivo in brez napak. Naredila sem majhen korak od stremenja k popolnosti in naredila nekaj, kar je dovolj dobro – oddala sem prvi del moje zgodbe.
