Kaj, kako, kdaj in zakaj sploh napisati svojo zgodbo. Vse to se mi mota po glavi na začetku tega pisanja. Kako tipično za zasvojeno osebo. Še najlažje je odgovoriti na vprašanje zakaj. Zakaj torej?

Zato, ker verjamem, da ima deljenje naših zgodb, stisk, izkušenj, čudežno moč okrevanja. Zato, ker verjamem v OA, saj me je moja bolezen vedno znova priepeljala nazaj v skupino.

Prvič sem šla na skupino že kar nekaj let nazaj in mislim, da sem že po prvem ali pa drugem srečanju enostavno zbežala. Nisem bila še dovolj močna, da bi se soočila s svojimi težavami. Minilo je nekaj let in notranje stiske so me spet prignale v skupino. Pridno sem hodila na srečanja, pogovori so mi bili v uteho, še vedno pa se nisem lotila korakov, orodij, abstineca je bila ali pa tudi ne …

Programa sem se lotila tako kot tudi sicer drugih stvari v življenju. Površno, saj nisem bila vajena vložiti truda, nisem imela dovolj vztrajnosti, v bistvu sploh nisem verjela vase, da mi bo uspelo, po drugi strani pa se mi je dozdevalo, da moje težave sploh niso tako velike, če sem se primerjala z nekaterimi drugimi člani skupine. Kar pa seveda sploh ni bilo res, saj sem ugotovila, da imam težave tudi z odnosi, da sem odvisna od odnosov. Zato sem dala prednost drugi, prav tako skupinski terapiji, ki je potekala pod vodstvom terapevta. Moj tedanji, sedaj bivši mož jo je imenoval skupina za ločitve. V tem času mi je prijateljica priporočila neke vrste ločevalno dieto. Nisem bila sicer debela, vseeno pa sem si želela kakšen kilogram manj. Takrat sem prvič začutila, kaj je to abstinenca oziroma svoboda hranjenja, saj sem imela dovoljene štiri obroke in tako sem tudi večerne pojedla brez slabe vesti. Bolj kot kilogrami me je motila moč, ki jo je hrana imela nad menoj, in pa na eni strani strah, na drugi pa navezanost, ki sem jo čutila do hrane. Potem je v moje življenje vstopila duhovnost in z njo nov način prehrane, ki mi je zagotavljal zdrave, uravnotežene obroke. Postala sem celo neke vrste strokovnjakinja za to vrsto prehrane in sploh načina življenja. In zdelo se mi je, da sem se otresla težav s hrano, čeprav se mi je občasno zgodilo, da sem nisem mogla zaustaviti tudi pri t. i. zdravi hrani. Ko je eden od svojcev težje zbolel, sem prevzela vso skrb zanj in kljub hudim psihičnim naporom začuda nisem imela težav s hrano in nasploh sem bila kar zadovoljna sama s seboj. So se pa spet pojavile, ko je oseba okrevala, ko so otroci odšli od doma in ko je izgledalo, da si končno lahko vzamem čas zase in uživam življenje.

Takrat sem se spet začela prenajedati, saj se očitno nisem mogla soočiti sama s seboj, nisem znala živeti samam s seboj. In tako sem že tretjič pristala v OA skupini. Tokrat trdno odločena, da okrevam, čeprav se je bilo težko soočiti z dejstvom, da imam neozdravljivo bolezen. Kolikokrat v življenju me je bolelo, ker me ni nihče razumel: starši, mož, prijatelji, zdravniki … In kakšno olajšanje, ko lahko na skupini delim svojo stisko in vidim, da me nekdo razume. In kako lažje je v drugem prepoznati samodestruktivne vzorce, ki sem se jih celo življenje sramovala.

Kmalu po začetku obiskovanja skupine mi je bila podarjena abstinenca in spet sem mislila, da sem na konju. Da sem že pri 12 koraku. Brez da bi jih sploh delala po programu! Pa so prišli prvi zdrsi, ki so pripeljali do recidiva in morala sem si priznati, da ne bom zmogla samo s pomočjo višje sile. Zaprosila sem za mentorstvo in spet je bila nagrada abstinenca. Brez da bi sploh kaj delala z mentorico! In spet so prišli zdrsi in trenutno še vedno kar mislim, da bom zmogla sama. Čeprav že slutim, da bo kmalu prišel tudi čas, ko bom delala korake, ko bom s hvaležnostjo izkoristila mentorstvo.

Vendar ne izvajam več prisile sama nad seboj, dala sem si čas, poskušam biti sočutna do sama sebe, naučila sem se poslušati svoje telo, sprejemam svojo nepopolnost, dovolim si čutiti neprijetna čustva in očutke, izogibam se misli, situacij in ljudi, ki me spravljajo v stisko, učim se poskrbeti zase, za svojega notranjega, ranjenega otroka, ki počasi, počasi, pa čeprav šele zdaj, ko jih imam že skoraj šestdeset, raste v zrelo žensko, ki se veseli življenja.

Vredno je vztrajati, nikoli ni prepozno.