18. februar 2008

Kar je aktualno, je aktualno le v enem trenutku in na enem mestu.

                                                                             T. S. Eliot

Ali mislim, da obstaja določen način, kako biti z ljudmi – izdelan nasmeh, čvrst stik roke – igranje vloge, ki sem jo natančno naštudiral-a, da bi v zameno dobil-a tisto, kar hočem? Zakaj se potem počutim osamljeno po dnevu, ki sem ga prebil-a z ljudmi? Zato, ker me tak način življenja ne more zadovoljiti.  Kakšna je druga pot? Zaupanje.

Zaupanje v mojo Višjo silo, da mi bo pomagala govoriti iskreno. Zaupanje v nesebičen impulz, spontan pozdrav, povabilo ali sprejem povabila. V zaupanju ni prostora za željo po določenem odzivu drugega. Včasih moram pozabiti na preteklost in zaupati občutku tega trenutka, tvegati in delovati v skladu z njim.  

ZA DANES:  

Na isti način, kot zaupam Višji sili, da me bo držala v abstinenci, se osvobajam vnaprej ustvarjenih prepričanj in zaupam trenutku, da je, kar je. Izogibam se želji po nadzorovanju situacije, da lahko moje misli in ideje prosto tečejo.